V okviru projekta “Notranja moč, zunanji glas!” so v Inštitutu PIPZ, naši mentorski organizaciji, izvedli deset medsebojno povezanih delavnic za mlade, stare od 15 do 18 let – pet delavnic o aktivnem državljanstvu na Ljudski univerzi Jesenice in pet karate mindset delavnic v sodelovanju z Waza-ari karate klubom.
Delavnice so zasnovali tako, da mladi niso bili zgolj poslušalci. Vsebine so povezovali s spletnim raziskovanjem, praktičnimi nalogami, gibanjem, igrami, skupinskimi izzivi in razpravami. Na ta način so mladi skozi lastno izkušnjo spoznavali, kaj pomenijo prostovoljstvo, aktivno državljanstvo, sodelovanje, enake možnosti, odgovornost, samozavest, vodenje in izražanje lastnega mnenja.
Na vsebinskih delavnicah so veliko časa namenili prostovoljstvu. Mladi so najprej razmišljali o tem, kaj prostovoljstvo sploh pomeni, nato pa spoznavali, kje in kako lahko postanejo prostovoljci in kaj jim lahko prostovoljska izkušnja prinese. Na spletu so iskali lokalna društva in nevladne organizacije, pri katerih bi lahko opravljali prostovoljsko delo, ter se seznanili s konkretnimi koraki od prvega stika z organizacijo do vključitve v prostovoljsko delo. Med vsemi predstavljenimi možnostmi je mlade najbolj pritegnila Evropska solidarnostna enota (ESE), predvsem zaradi možnosti prostovoljstva v drugih evropskih državah, pridobivanja novih izkušenj, spoznavanja novih ljudi in kultur ter povezovanja prostovoljstva s potovanjem in učenjem.
Aktivno državljanstvo so nato prenesli tudi na lokalno raven. Mladi so spoznavali participativni proračun in javne razpise za mlade, iskali informacije ter razmišljali, kaj v svojem okolju pogrešajo in kaj bi sami želeli spremeniti. Ob zaključku vsebinskega sklopa so svoje predloge razvijali v projektne ideje.
Na karate mindset delavnicah so mladi skozi gibanje razvijali predvsem samozavest, zbranost, samodisciplino, sodelovanje, medsebojno zaupanje, odgovornost in voditeljske sposobnosti. Spoznali so tudi osnovne elemente in vrednote karateja ter bili povabljeni k brezplačni vadbi.
Pomemben del vseh delavnic so predstavljale izkustvene in interaktivne igre, pri katerih so mladi določene pojme lahko tudi sami občutili, ne le poslušali razlage o njih. Pri eni od vaj so se na primer morali podpisati z roko, s katero običajno ne pišejo, oziroma nalogo opraviti z zavezanimi očmi. Preprosta naloga, ki je bila za nekatere sprva samoumevna, je nenadoma postala bistveno težja. V nadaljnjem pogovoru smo izkušnjo povezali z vprašanjem enakih možnosti: enaka naloga ali enako pravilo še ne pomeni nujno, da imajo vsi ljudje tudi enake možnosti, da jo opravijo. Mladi so tako skozi lastno izkušnjo spoznavali, kako lahko različne ovire posameznika omejujejo in zakaj je pomembno, da pri vključevanju upoštevamo različne potrebe ljudi.
Z igro »veriga skupnosti« so mladi preizkusili, kaj pomeni medsebojna odvisnost. Vsak je imel svojo nalogo, cilj pa je bilo mogoče doseči samo, če so sodelovali vsi. Če je eden izpadel, se je veriga prekinila. Vajo so povezali z vprašanjem, kaj se zgodi v skupnosti, kadar posamezniki ostanejo pasivni in ne prispevajo svojega dela. Iz tega so izpeljali sporočilo, da ima vsak posameznik svojo vlogo, svoj glas in možnost za svoj prispevek ter da skupnost izgublja pomembne ideje in poglede, če posamezniki ne sodelujejo.
Več mladih se je preizkusilo v vlogi »mini voditelja«. Stopili so pred skupino, dajali navodila ter vodili ogrevanje, dihalno ali preprosto karate vajo. Po izvedbi so povedali, kako so se počutili v vlogi vodje, z ostalimi pa smo razpravljali o tem, ali mora vodja vedno vse vedeti, kako pomembno je poslušanje ter kakšno vlogo imata pri vodenju odgovornost in spoštovanje drugih. Preko karate vaj so raziskovali, kako lahko telesna drža vpliva na samozavest in način, kako izrazimo svoje mnenje.
Izvajali so tudi vaje zaupanja in skupinske izzive, pri katerih je bil uspeh posameznika povezan z drugimi člani skupine. Pri nekaterih nalogah je veljalo pravilo, da nihče ne sme ostati zadaj. Če komu ni uspelo, je morala skupina poiskati drugačen način, mu pomagati ali nalogo ponoviti. Mladi so tako praktično preizkusili pomen medsebojne pomoči, prilagajanja in skupne odgovornosti.
S fizično aktivnostjo in vajami dihanja pod pritiskom pa so preizkušali še sposobnost samokontrole. Po aktivnosti, pri kateri so se zadihali, so morali v kratkem času umiriti dihanje. Izkušnjo smo povezali z odzivanjem v konfliktnih in zahtevnih situacijah ter s spoznanjem, da moč ni samo v hitrem ali glasnem odzivu, ampak tudi v sposobnosti, da se umirimo, razmislimo in se odzovemo premišljeno.
Celoten sklop desetih delavnic je tako povezoval znanje o možnostih aktivnega sodelovanja z dejanskim razvijanjem sposobnosti za takšno sodelovanje. Mladi so spoznavali, kje in kako lahko sodelujejo, hkrati pa so skozi konkretne izkušnje vadili, kako izraziti svoje mnenje, prevzeti pobudo, sodelovati z drugimi, spoštovati različnost, pomagati posamezniku, ki potrebuje podporo, ter odgovorno prispevati k skupnosti.
(Povzeto po poročilu o projektu, ki ga je pripravila Jasna Sarhatlić iz Inštituta PIPZ.)
