Aleja zaslužnih Ločank in Ločanov na Šolski ulici v Škofji Loki je bogatejša za obeležje izjemni znanstvenici, profesorici in raziskovalki Aleksandri Kornhauser Frazer. Ob stoletnici njenega rojstva je Občina Škofja Loka na pobudo Zavoda Tri postavila kip, delo akademskega kiparja Metoda Frlica. Na odkritju so spregovorili njen vnuk Matej Cerar, dr. Aleš Musar, župan Tine Radinja in Nina Arnuš iz Zavoda Tri.
Ninin govor objavljamo v celoti:
Včeraj sem v Londonu stala pod Damo v modrem, delom kiparke Tschabalale Self. To je že šestnajsti kip na četrtem, prej sicer praznem podstavku, na Trafalgarskem trgu. Self si je zamislila sodobno temnopolto žensko v modri obleki z odločnim korakom kot vsakdanjo predstavnico vseh žensk. Kot je povedala, želi pozornost usmeriti v prihodnost, saj ni dovolj spomenikov, ki govorijo o skupni prihodnosti pred nami.
Spomeniki, ki so postavljeni v javnem prostoru, ne govorijo le o preteklosti in spominih. Govorijo tudi o tem, kdo ima mesto v naši skupnosti in kaj si kot skupnost sporočamo, česa si želimo, kakšno je sporočilo za prihodnost.
Zavod Tri je nevladna organizacija, ki si na različne načine prizadeva za enakost med spoloma. Leta 2015 smo na Šolski ulici postavile Alejo znamenitih Ločank in tako družbi, ki obeležja postavlja skoraj samo moškim, nastavile zrcalo. Izvedle smo posvetovanja, študijski krožek z Loškim muzejem in mnogo aktivnosti, s katerimi smo pripovedovale zgodbe pomembnih žensk.
Zakaj je pomembno, da ženske vidimo v prostoru? Ker so v zgodovini znanosti ženske delale, odkrivale in sodelovale, zasluge pa so pogosto pripadle drugim. Ta pojav ima ime: Matildin učinek, ki ga je uvedla zgodovinarka znanosti Margaret Walsh Rossiter. Ne gre le za preteklost. Revija Nature je objavila rezultate analize, v kateri so raziskovali dosežke skoraj 129.000 raziskovalcev in raziskavalk ter več deset tisoč znanstvenih člankov in patentov in ugotovila, da so ženske statistično manj pogosto navedene kot avtorice ali izumiteljice, čeprav so pri delu sodelovale. To ni vprašanje posameznih krivic, ampak sistemske pristranskosti v tem, kako beležimo zasluge. Spomenik je zato več kot počastitev. In vesela sem, da se Matildin učinek ni zgodil dr. Aleksandri Kornhauser Frazer.
Pred šestimi leti smo v Aleji zaslužnih Ločank in Ločanov odkrili kip zdravnici Mariji Bračko. Takrat sem rekla, da nas je lahko malo sram, da je to prvi kip ženski, in da kip ni dovolj. Danes odkrivamo tretjega. Vesela sem, da kot lokalna skupnost napredujemo, vendar si želim, da bi bili naši naslednji koraki hitrejši. Predvsem si želim, da nam ne bi bilo treba čakati še 60 let, da bi v Evropi dosegli enakost med spoloma. Po podatkih Evropskega inštituta za enakost spolov bi namreč ob sedanjem tempu napredka za to potrebovali približno toliko časa.
Ko sem v Londonu stala pod Damo v modrem, sem se spraševala, kaj pomeni deklicam ta kip v javnem prostoru? Koliko deklicam in ženskam, je tudi javna reprezentacija pomembna, da jih spodbudi in postanejo znanstvenice, zdravnice, voditeljice, učiteljice?
Veselim se, da bo kipu dr. Aleksandr Kornahzer Frazer kmalu sledil še kip v čast dr. Štefki Križnar.
In naj se dosežki ljudi cenijo kot dosežki, ne glede na spol.
foto: Klara Mrak (Gorenjski glas)
Veseli me, da ste v Škofji Loki postavili ta spomenik. O njeni veličini in doprinosu na področju znanosti vedo v svetu veliko, v njeni Škofji Loki je bilo pa čutiti, da je kar nespodobno začenjati pogovor o njej, kot znanstvenici. Spet sem vzela v roke njeno, leta 2018 pri založbi Modrtjan izdano knjigo Poti in srečanja in toplo jo pripiročam vsem mladim, ambicioznim dekletom.