sestra Angela Bahovec in Mati Katarina majhnič
Uršulinke so v Škofji Loki svoje pedagoško poslanstvo opravljale od leta 1782 do 1941, od leta 1890 so delovale tudi na gradu. Izvajale so program zunanje in notranje šole. Zunanja šola je nadomeščala javno šolo, obiskovala so jo dekleta iz škofjeloškega šolskega okraja, notranjo pa dekleta iz oddaljenih krajev, ki so pri uršulinkah tudi bivale. Poleg tega so vodile še nedeljsko šolo, ponavljalno in gorsko šolo ter vrtec za deklice in dečke. Organizirale so trgovski tečaj in tečaj nemščine, kmetijsko-gospodinjsko šolo in učiteljišče. Svojemu poslanstvu so priredile tudi arhitekturo gradu – s pokritim stopniščem so povezale grad s samostanom, porušile stolp na dvorišču, med kapelo in okroglim stolpom uredile športno dvorano in spalnico za gojenke. Zgradile so celo lasten vodovod.
Vzgajale so z ljubeznijo, zgledom ter nagrajevanjem, ne z grožnjami in kaznijo. Z vidika pedagoških metod so bile zelo napredne, njihov pristop je bil zgrajen na treh temeljih: znanosti, umetnosti in igri. Pouk ni potekal le za zidovi gradu, ampak tudi v grajskem drevoredu in na dvorišču, z gojenkami so hodile na izlete. Imele so bogato knjižnico, uporabljale so napredne učne pripomočke, celo teleskop. Veliko pozornosti so posvečale telesni vzgoji – ob Sori so uredile kopališče, igrale so tenis, uporabljale telovadna orodja.
V šolskem letu 1936/37 je sestra Angela Bahovec, ki je takrat veljala za eno najnaprednejših športnih pedagoginj, z izobraževanja v Angliji prinesla novo znanje – igro z žogo, imenovano basketball. Dekleta, ki so bila v igralnem polju, so poskušala zadeti koš, ki je bil spodaj zašit, varovala pa ga je vratarka, ki je stala pod košem. Škofja Loka je tako z Angelo Bahovec postala zibelka slovenske košarke.
Vir fotografije: Loški muzej
Več:
Loški muzej: Znanje je luč: Vzgoja in izobraževanje skozi čas s poudarkom na dekliški uršulinski šoli na loškem gradu (razstavni katalog)
Mati Katarina Majhnič je bila pogumna vizionarka, ki je s svojo predanostjo oblikovala zgodovino. Njeno delo je močno vplivalo na šolstvo, kulturo in identiteto Škofje Loke.
Katarina Majhnič se je rodila 17. avgusta 1841 v Ljubljani. Zelo zgodaj je izgubila oba starša. Najprej jo je sprejela družina Bobek, kasneje pa je zanjo skrbel advokat Chrobat. Šolanje je začela pri ljubljanskih uršulinkah.
V uršulinski samostan v Škofji Loki je vstopila leta 1857. Kot mlada redovnica je poučevala v šoli in sodelovala pri vzgoji deklic.
Leta 1891 je bila izvoljena za predstojnico škofjeloškega samostana, leta 1918 pa je bila imenovana za provincialno predstojnico avstrijske province s sedežem v Škofji Loki.
Kot dolgoletna predstojnica je pustila močno sled predvsem na področju izobraževanja, vzgoje in šolstva treh pri obnovitvenih delih na gradu in v samostanu. Med drugim je uredila poškodovano samostansko cerkev (po potresu leta 1895), prenovila je šolske in samostanske prostore, leta 1901 je dala napeljati vodovod na grad. Pod njenim vodstvom so poleg osnovne šole delovale še meščanska šola s trgovskim tečajem, učiteljišče, nedeljska šola za dekleta, šola za otroke iz hribovskih vasi (goska šola), vrtec za deklice in dečke.
Bila je tudi humanitarka – leta 1905 je sprejela skupino francoskih uršulink, ki so zaradi preganjanja morale zapustiti domovino.
Na vrhovnem kapitlju v Rimu leta 1907 se je srečala s papežem Pijem X., leta 1910 pa prevzela vodstvo Rimske unije uršulink. Za izjemno delo je leta 1916 prejela častni križ za človekoljubno delovanje, najvišje civilno odlikovanje Avstro-Ogrske.
Mati Katarina Majhnič je umrla 28. julija 1921 in je pokopana na škofjeloškem pokopališču. V letu 2025 ji je Občina Škofja Loka postavila doprsni kip v Aleji zaslužnik Ločank in Ločanov.
Vir: spletna stran Občine Škofja Loka